Ljudje se ne zavedajo, da se vrednost njihovega posameznega stanovanja zniža, če pade javni, kolektivni standard v soseski. Če ima soseska manj zelenic, manj vrtcev, trgovin, ji enostavno pade cena.

mandicS Srno Mandič, sociologinjo in predstojnico Centra za preučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede, smo govorili o vključevanju prebivalcev v delovanje sosesk, o življenju prijaznim soseskah ter o tem, kakšni so bili nekdanji mehanizmi soodločanja in zakaj so danes razpuščeni.

Kakšni so bili sistemi vključevanja prebivalcev stanovanjskih sosesk v času njihove gradnje in kaj se je na tem področju spremenilo v tridesetih letih?

Tudi trideset let nazaj ljudje niso sami gradili sosesk. So pa bili – prek mehanizmov soodločanja, ki so obstajali – bolj vključeni v dogajanje v soseskah, vsaj nekje do sredine osemdesetih let. Imeli smo delegatski sistem in samoupravne interesne skupnosti, ljudje so bili člani stanovanjskih komisij v delovnih organizacijah, ki so odločale, kam bodo investirale del denarja, ki so ga od plač zbirale v svoje stanovanjske sklade. Te komisije so odločale, koliko denarja bo šlo za nabavo stanovanj, ki jih bodo potem oddajali kot najemna, in koliko denarja bo šlo za kredite za ljudi, ki si sami gradijo stanovanja. Statistični podatki kažejo, kako se je od začetka 70. let večal del denarja, ki se je namenil za individualne kredite. Vedno manj se je investiralo v stanovanja, namenjena najemu. Del teh stanovanj so kupovale tudi občine.

V socializmu smo imeli sistem načrtovanja, ki se mu je reklo družbeno usmerjena stanovanjska gradnja. Bil je zelo močen sistem planiranja, ki je združeval gospodarsko, prostorsko, socialno planiranje. Na ravni občin so določali, kje bomo imeli kakšno parcelo in kakšna soseska se bo gradila. Posamezniki, zainteresirani za ta stanovanja, delovne organizacije, gradbinci, vsi so se v načelu srečevali in določali, kakšen tip stanovanj bo in kako bo zgrajen. Ta kompliciran sistem je bil nekakšen poskus usklajevanja med ponudbo in povpraševanjem, ki je na nek način nekaj naredil, je pa bil vseskozi deležen močnih kritik. Kritike so bile usmerjene v dejstvo, da so bile te soseske spalna naselja. Sicer v njih nikoli ni bilo toliko storitev, kot je bilo načrtovano, a so bili prostori namenjeni za različne dejavnosti. Imele vrtce, zelenice, parke za otroke. Nove soseske zdaj so še slabše, in so večinoma sestavljene zgolj iz hiše in parkirišča. Druga kritika je letela na način, kako so se delila stanovanja. Razdeljevanje stanovanj ni bilo tako egalitarno, kot je bilo zamišljeno. Sistem je prispeval k večanju razlik, ker so premožnejši ljudje na višjih položajih dobili večja stanovanja in na njih čakali manj časa. To je bil argument, ki je dokazoval, da je bil prejšnji sistem nepravičen, da ga je treba podreti. Pa vendar: danes revni še težje pridejo do dostojnih stanovanj.
Se vam zdi, da bi se morali stanovalci začeti na novo organizirati in povezovati?

Absolutno. Na tej točki smo v čistem vakumu. Razsuli smo sistem samoupravljanja, ki je bil organiziran sistem politične, demokratičen participacije ljudi pri odločanju o javnih zadevah. Ko smo odpravili ta sistem, ga nismo nadomestili z nobenim drugim sistemom, niti ideologijo. Ne samo na lokalni ravni, ampak na splošno, v vseh sferah ne govorimo o demokraciji, demokratizaciji, vključevanju uporabnikov in javnosti, strokovnjakov pri odločanju. Tega ni v sistemu, in to je strašen manjko. Težava s soseskami je tudi organizacijska. Soseska nima svojega skrbnika, upravnika, stanovalci niso organizirani na sistematičen način, da bi se njihov glas sploh slišal. Mogoče je organiziran kak blok, soseska pa ne. Zakaj pa se organizirati v soseskah? To podpirajo različne ideologije. V Veliki Britaniji se veliko govori o opolnomočenju, neposredni demokraciji, večjem vplivu uporabnikov. Imajo politike, usmerjene v to, da ljudi organizirajo, jim dajo forume, kjer lahko diskutirajo in kjer se sliši njihov glas. To ne nastane samo od sebe.

Kdo bi se moral angažirati, da bi lahko vzpostavili sistem podpore civilni družbi, tudi v soseskah?

To je absolutno stvar vlade, vsaj na začetku. Tudi občine bi lahko vpeljale kakšen eksperimentalen program. Ampak to je primarno stvar države, ki lahko postavi cilje, instrumente in sredstva, ki bodo civilno družbo in iniciative ne samo podprle, ampak tudi opogumile. Ampak: tukaj smo na točki prvega gibalca. Nimamo niti prosvetljene niti vnaprej razmišljujoče države, tako da se verjetno brez zahteve ali iniciative s strani civilne družbe država sama tega ne bo lotila. To, da so razpustili vse prejšnje strukture, je velika stvar. Kot bi vzel zanko iz pletenine – nič več ne povezuje ljudi, ki so samo še posamezniki. Več kot je posameznikov, težje so karkoli dogovorijo v tehničnem smislu. Dva se še dobita, trije nekako, štirje … kako se jih bo dobilo tisoč? Če je število ljudi veliko, so tehnične težave tako velike, da jih sami ne morejo rešiti. Nekdo jim mora dati povod, da se oni sploh dobijo, jih skliče, jim da prostor, postavi okvirna pravila, saj se sami ne bodo sestali.

Javni prostor v Sloveniji je bil v bivšem sistemu skupen in v lasti vseh, zdaj prehaja v roke malih, zasebnih lastnikov, tudi v soseskah. Prej je za te površine skrbela občina, zdaj bodo morali to početi prebivalci sami. Kakšne posledice bo imelo to za prebivalce?

Primeri se razlikujejo. Nekateri stanovalci, npr. v Fondovih blokih, so dobro organizirani in se zelo borijo. Ampak to je ogromen napor. Po soseskah je to različno, ampak na sploh mislim, da se ljudje ne zavedajo, da se vrednost njihovega posameznega stanovanja zniža, če pade javni, kolektivni standard v soseski. Če ima soseska manj zelenic, manj vrtcev, trgovin, ji enostavno pade cena. Za prebivalstvo pa takisto. Ostaja odprto vprašanje socializacije otrok, ki se ne družijo, kot so se včasih, ko so se igrali skupaj in jih je to povezovalo. Pri nas veliko ljudi pravi, da je to prinesel čas, da so otroci raje doma in se ukvarjajo z internetom, da je to moderen način življenja, ki ustreza tudi staršem. Jaz mislim, da je to odvisno tudi od tega, kaj imajo otroci na voljo, kaj bodo uporabljali in česa ne bodo. Če tega ni na voljo, seveda ne bodo uporabljali.

Zaradi pomanjkanja denarja imajo mladi starši povečini manjša stanovanja. Skupni prostori soseske so pomembni za ljudi, da se družijo, imajo občutek pripadnosti, se navežejo na prostor, mogoče celo kaj delajo skupaj, neko skupno aktivnost. Če so ljudje vključeni v različna omrežja in imajo občutek pripadnosti, je to pomembna sestavina kakovosti življenja. O tem ni dovolj raziskav, pa vendar se zdi, da je med ljudmi velika pripravljenost za sodelovanje. To bi bilo potrebno podpreti, z načrtovanjem na ravni mesta in tudi na ravni države in ministrstev. Na zahodu se veliko govori o “liveable”, življenju prijaznih soseskah, ki jih prenavljajo in celo redčijo zato, da so stanovanja večja (in ustrezajo današnjim standardom) in imajo skupne zelene prostore, ki veliko prispevajo k soseski. Mi imamo zelo neoliberalno ideologijo, ki vodi tako stanovanjski sektor kot prostorsko načrtovanje, kjer se oblast poskuša znebiti odgovornosti. Oblast ne postavlja kakovostnih ciljev, čeprav javne politike služijo prav temu, da artikulirajo kakovostne cilje in poskusijo stimulirati razvoj v smeri teh ciljev.

Smo v času, ko se morajo ljudje ponovno organizirati sami. To lahko hitro podpira neoliberalno retoriko, ki prelaga odgovornost na posameznika ter državo razrešuje odgovornosti. Se da temu izogniti?

Država in civilna družba morata biti zaveznici. Država ima finančne vire, ima možnost prisile in načrtovanja. Civilna družba ne more nič od tega. Poleg tega civilna družba ni odgovorna za spremembe. Če se iniciativa pojavi, je super, če ne, pač ne. Država pa je odgovorna in tudi izvoljena za to, da zagotavlja osnovne standarde ljudem. Lahko govori in dela na kvalitativnem razvoju družbe. Lahko naroča raziskave, civilna družba za to nima sredstev. Sploh ne naša civilna družba, ki nima nobenega mecena, ki bi vložil denar v izobraževanje in raziskave. Meceni so še danes pomemben vir financiranja v Veliki Britaniji.

Kakšen pomen ima javni odprti prostor v raziskavah kakovosti življenja?

Silno pomemben, ker se tam ljudje srečujejo in prihaja do ogromnih sinergijskih efektov. Dogajajo se pretoki informacij, idej, ljudi, zvez. Civilna družba tam zaživi, zavibrira, in od tam pridejo iniciative, sveže ideje, ki povežejo ljudi. Javnega in skupnega prostora še vedno nekaj je. Potrebno ga je ohraniti in razvijati. Na podeželju, se je ohranilo veliko skupnih prostorov, od cerkev, šol, kulturnih domov, prostorov krajevne skupnosti, v urbanem okolju pa bistveno manj.

Zakaj mislite, da je bil proces zapiranja v zasebno sfero hitrejši oz. bolj poudarjen v urbanem okolju?

V urbanem okolju je veliko večstanovanjskih hiš. Tu so se ljudje lahko srečevali npr. na hišnih svetih. Te organizacijske oblike so se deloma izgubile. Poleg tega so imele večstanovanjske zgradbe skupne prostore, ki so jih zdaj večinoma prodali ali oddali in nimajo več prostorov srečevanja. Ravno zdaj pripravljamo raziskavo, in ko ljudi vprašamo, kje se družijo, posedijo, postojijo in spregovorijo kakšno besedo, je na prvem mestu zelenica ali otroško igrišče, nato pa vhod, ki mora biti dovolj velik. Včasih so bili v mestih tudi mladinski centri in prostori lokalnih skupnosti, ki so prenehali obstajati. Še šole danes v veliki meri komercialno oddajajo svoje prostore. Po drugi strani je v mestih se več namenskega srečevanja na raznih tečajih, športnih dejavnostih, … za naključno srečevanje pa še vedno služijo trgi in prostori za posedanje v soseski.

Torej lahko k razpadu skupnosti prispeva že sama izguba prostorov srečevanja?

Da. Izginejo zveze, vezi, poznanstva, ljudje se ne prepoznavajo več in izgubijo stik. Veliko vlogo imajo tudi nakupovalna središča, ki so ljudi povlekla iz starih prostorov srečevanja in jih povezala na nov, drugačen način.

Ali sta bili skupno in skupnost v prejšnjem sistemu resnično tako močni vrednoti, kot se je govorilo? Kako je lahko tako hitro prišlo do menjave vrednotnega sistema? Skupno in skupnost sta po menjavi sistema zelo hitro razpadla, skupno pa je bilo v privatizacijskih postopkih tudi nezaščiteno.

Ne smemo preveč idealizirati. Tiste skupnosti, kakršnekoli so že bile, so bile implicitne, ne eksplicitne. Vezale so se na institucionalne strukture, ki imajo svojo govorico, in ta govorica je bilo samoupravljanje. Mi smo to govorico povsem opustili. Opustili smo institucionalne osnove, razpustili smo krajevne skupnosti, forumi so prenehali obstajati. Skupnost nikoli ni abstraktna, ampak vedno zelo konkretna, sestavljena iz ljudi. Poleg tega skupnost vedno konstituira neka ideja. Takratna ideja je bila odpravljena in nič je ni nadomestilo. Neoliberalizem zmaguje in se uveljavlja skozi razpršeno moč, ki vpliva na to, kako ljudje artikuliramo stvari in odnose, ki se nam začnejo dozdevati samoumevni. To je govorica ideologije neoliberalizma. Pri nas je zelo močno delovala prek desimbolizacije, ki je popljuvala in osmešila točke, ki so prej delovale simbolno. Omeni delovski svet, če upaš!

Tudi sama imam občutek, da danes uporabljamo nove izraze, ki pomenijo isto, a so bolj aktualni od, na primer, samuporavljanja.

Ja, in prav je tako. Če boš rekel samoupravljanje, si boš naredil škodo, saj je do tega danes ustvarjena velika distanca. Vi ali jaz tega ne moremo premakniti. Stalna uganka je, kako se je čez noč zgodilo, da skupno, javno ni nič vredno, in da je potrebno iz tega vzeti čim več in poskrbeti samo zase. To je neverjetno. Hkrati pa na neki ravni občutek skupnosti pri nas še vedno izredno močno obstaja, ampak v obliki človeške solidarnosti. Predstavljajte si, koliko stvari danes funkcionira v slovenskem zdravstvu samo zato, ker so tam delavci, ki hočejo pomagati, ki hočejo narediti stvari. Veliko ljudi čuti solidarnost kot vrednoto. Kako se to veže na prostor, pa je zgodba zase.

Advertisements